Tudi pri nas vse več mladih posega po praksi, ob kateri je starejšim neprijetno

Klici in SMS-sporočila, kot so "Kje si?", "Kdaj prideš domov" in "Sporoči, ko prispeš", so pri mlajših generacijah vse bolj stvar preteklosti. Na vsa od njih si lahko odgovorijo sami, in sicer če imajo na svojem mobilnem telefonu vklopljeno deljenje lokacije s prijatelji, partnerjem ali družino.

Takšna praksa se je v zadnjih nekaj letih najprej uveljavila pri zaskrbljenih starših, ki so želeli videti, kje so njihovi otroci, a so si mladi, predvsem pripadniki generacije Z in alfa, pa tudi nekateri mlajši milenijci, začeli svojo lokacijo med seboj tudi prostovoljno deliti.

Kot so za N1 povedale tri pripadnice generacije Z, stare 22, 23 in 24 let, so razlogi predvsem olajšano dogovarjanje za srečanja in varnost. Dve od njih sta delili splošno opažanje, da to v zadnjem času počne vse več ljudi njune starosti, zlasti dekleta, verjetno zaradi varnosti.

Raziskave iz ZDA, kjer je ta praksa sicer bolj uveljavljena kot pri nas, kažejo na to, da naj bi si lokacijo z vsaj eno osebo delila večina uporabnikov mobilnih naprav, po nekaterih ocenah tudi več kot 70 odstotkov uporabnikov.

"Gre za varnost in ne poseg v zasebnost"

Nika lokacijo deli s prijateljicami in z mamo, delila jo je tudi z nekdanjim partnerjem. Razlogi so odvisni od osebe. S prijateljicami in partnerjem to počne iz praktičnega vidika, pravi: "Lokacijo delim s tistimi, s katerimi se največ družim, zato da lahko preverim, kje so, kadar smo dogovorjeni za druženje. Tako vidim, kako daleč so od lokacije in koliko časa imam še na voljo, preden se odpravim od doma."

Z mamo medtem lokacijo deli zaradi varnosti, predvsem da lahko mama preveri, kje je. Potem ko je opazila, da njena mama redno preverja njeno lokacijo, jo je izklopila, prav tako ji niso bila všeč vprašanja fanta, na primer "Kaj počneš tam?" ali "Zakaj si ob tej uri tu?"

Z najbližjimi prijateljicami in partnerjem lokacijo deli tudi Sofija. "Gre za varnost in ne poseg v zasebnost," meni in pritrjuje, da deljenje lokacije močno olajša druženje v živo.

Lana medtem lokacijo deli z najboljšo prijateljico in sestro. "S partnerjem sva se pred časom spraševala, ali bi si delila lokacijo, vendar sva sklenila, da tega ne narediva. Deliva si jo le za nekaj ur, na primer, ko se vozim s prevozi, in moj fant tako ve, kdaj me lahko pride iskat na določeno mesto," je povedala. S sestro deli lokacijo, ker živi v drugi državi in je potem "vse enostavneje iz vidika varnosti". Z najboljšo prijateljico pa deli lokacijo zato, ker slednja tako lažje spremlja, ali je Lana že na poti.

Kot je poudarila, nikoli ne bi spremljala lokacije zaradi radovednosti, ampak predvsem zaradi varnosti. Prav tako ima pomisleke o tem, da s tem izgubi del zasebnosti, zaradi česar lokacijo tudi deli samo z dvema osebama. S širšim krogom prijateljev je ne bi želela deliti, ker se ji to zdi že prevelik vdor v zasebnost.

Lokacijo s prijatelji in družino delijo tudi mladi, ki smo jih o tem povprašali na ulicah Ljubljane.

Zaupanje, a tudi pritisk

Pri mlajših je to preprosto postala oblika komunikacije, je za N1 navedel etnolog in kulturni antropolog dr. Tomaž Simetinger z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. "Danes vemo, da mlajša generacija komunicira na način, da se zelo hitro javi 'sem tam', s hitrimi sporočili, kot so 'prihajam', 'na poti', 'lepo mi je' ... Deljenje lokacije je po njegovih besedah postalo zelo podobno tovrstnim oblikam komuniciranja.

Poleg tega, da sodobni najstniki s (tudi zasebnimi) informacijami na družbenih omrežjih pogosto vzpostavljajo stik s svojo publiko in ustvarjajo svojo javno podobo, pa je Simetinger na mikro nivoju izpostavil še en pomemben vidik: zaupanje. "Odnosi se na ti ravni vzpostavljajo z deljenjem raznih informacij o sebi, na ta način vzpostaviš neko simbolično zaupanje do nekega kroga ljudi. Če bom z nekom delil lokacijo, je zelo pogosto to vezano na simboliko, da nekomu zaupam, obenem pa velikokrat – to ugotavlja tudi znanost – prihaja do nekih pritiskov, da moram tudi jaz biti na nek način ves čas prisoten. Torej imamo na eni strani informacije, ki generirajo publiko, na drugi strani pa ožji krog ljudi, ki mu nenehno odgovarjam, sem mu ves čas na voljo – in prihaja do mešanj teh dveh pogledov," je razložil.

Včasih podobno konfliktne izkušnje so opisale tudi sogovornice: tako kot vse lokacijo delijo le s tistimi, ki jih zaupajo, pa so bili pri nekaterih prisotni tudi pritiski s strani tistih, ki so jim omogočile dostop.

Za starejše le še en nebodigatreba

Pripadniki starejših generacij medtem v deljenju lokacije v glavnem ne vidijo smisla ali otipljive uporabne vrednosti. Nekaterim, kot so nam zaupali v anketi, ob misli na to preprosto ne bi bilo prijetno.

Vidik, ki ga je omenila ena od anketirank – "Se vidi, da sem živela v drugem svetu" – je izpostavil tudi Simetinger. Starejše generacije se po njegovih besedah "izrazito spomnijo še drugačnega načina komuniciranja" in lahko še danes informacijo o tem, kje se nahajaš ob določenem času, povezujejo tudi z obliko nadzora. Spomnijo se namreč časa, ko so tovrsten nadzor izvajale institucije moči, kot je država, medtem ko to danes počnejo velike korporacije in podjetja. Zato jim tudi ni tako samoumevno, zakaj bi nekdo želel ta nadzor drugim omogočiti prostovoljno.

Kljub temu pa moramo, ko govorimo o generacijah, biti previdni, da ne posplošujemo, je opozoril Simetinger, saj se digitalno okolje dotika vseh ljudi. Razlika je, da imajo mlajši, ki so v tem okolju rojeni, drugačne težnje kot starejši.

Sprememba pa je tudi širša, na ravni družbe. "Če je bila v preteklosti zasebnost pravica, pri kateri si izbiral, do kakšne mere jo boš uveljavljal, je danes postala dobrina, s katero kupuješ ali jo menjaš za storitve, ki ti jo omogočajo različna digitalna orodja," je svoje razmišljanje sklenil antropolog.